Ustanoviteljica dr. Mira Omerzel - Mirit

ETNO - ARHEO - MEDICINSKA MUZIKOLOGIJA

Dr. Mira Omerzel-Mirit, začetnica etno-arheo-medicinske muzikologije pri nas in v svetu, že vse od leta 1985 raziskuje skupaj s slovenskimi arheologi tudi prazgodovinska zvočila in glasbila ter razmišljanja o filozofiji prvega zvoka. Napisala in objavila je številne znanstvene etno-arheo-muzikološke razprave ter z njimi doprinesla k spoznavanju kulturnih dosežkov prazgodovinskega človeka na Slovenskem in na tujih tleh.
 
Sad 12-letnega sodelovanja dr. Mire Omerzel-Mirit s slovenskimi arheologi (Inštituta za arheologijo ZRC SAZU) je tudi Mirina razprava o piščali iz najstarejše jame Divje babe in sicer v publikaciji MOUSTÉRIENSKA KOŠČENA PIŠČAL/in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveniji / MOUSTERIAN BONE FLUTE and other Finds from Divje babe I Cave site in Slovenia (1997). Knjiga razprav je seznanila svetovno javnost z najstarejšim glasbilom na svetu, ki pripada prazgodovinskemu času (ok. 50.000 let pred našim štetjem), najdena pa je bila  na slovenskih tleh − v jami Divje babe. Mirit se je lotila tudi raziskovanja drugih prazgodovinskih najdb in tipov koščenih glasbil na naših tleh ter raziskala podobnosti in različnosti koščenih glasbil, drgal, tolkal in piščali v ljudskih tradicijah sveta. V prvi vrsti Mirit zanima − zakaj tako. Zanima jo povezava etnoloških in arheoloških odkritij in navezava z duhovnimi vzgibi in razmišljanji prednikov.
V letu 2015 se je poleg raziskovanja slovenske in tujerodne glasbene dediščine in glasbil iz drugih kultur lotila še raziskovanja slovenskih prazgodovinskih (arheoloških) svetišč, obrednih mest, grobov in kulturnih elementov, ki pripovedujejo različne zgodbe pred nami živečih. Če je potrebno, tudi kanalizira podatke o davni preteklosti, ki jih zgolj z znanstvenimi metodami ni mogoče razkriti ali pojasniti.
 
1. PRAZGODOVINSKA GLASBILA IZ MEDVEDJIH ČELJUSTNIC
 
Minilo je že več kot 30 let, odkar je Miro Omerzel ‒ Mirit prvič zaneslo med arhivirane prazgodovinske kosti ‒ piščali iz medvedjih kosti. Leta 1984 se je (po navdihu) oglasila na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU pri dr. Mitji Brodarju, sinu Srečka Brodarja, ki je odkril ledenodobno lovsko postojanko v Potočki zijalki. Sprva se je ob pomoči dr. Mitje Brodarja, od leta 1995 pa tudi ob podpori dr. Ivana Turka (najditelja znamenite piščali iz Divjih bab), lotila raziskav najstarejšega glasbila pri nas in v svetu piščali iz najdišča Divje Babe. Raziskovala je druga domnevna predzgodovinska koščena glasbila ter se lotila primerjalnega študija te piščali z ljudskimi glasbili različnih kultur. Raziskovanje je trajalo 12 let. Je soavtorica knjige MOUSTÉRIENSKA KOŠČENA PIŠČAL in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveniji/ MOUSTERIAN BONE FLUTE and other Finds from Divje babe I Cave site in Slovenia (1997), ki je obšla svet. Doktorirala je (1997) iz te problematike oz. na temo razvoja predklasičnih ljudskih glasbil na slovenskem ozemlju od prazgodovine do danes. Njena razprava v tej publikaciji nosi naslov TIPOLOGIJA KOŠČENIH ŽVIŽGAVK, PIŠČALI IN FLAVT TER DOMNEVNA PALEOLITSKA PIHALA SLOVENIJE/ Typology of bone whistles, pipes and flutes and presumed paleolithic wind blowing instruments of Slovenia.
S soprogom Matijo Terlepom, dolgoletnim članom ansambla Trutamora Slovenica, dipl. inženirjem in glasbenikom ‒ flavtistom, ki podobno kot Mira igra na vrsto ljudskih glasbil, sta v zadnjih desetletjih 20. stoletja predzgodovinska koščena glasbila tudi zvočno preizkusila. In presenečenj ni bilo konca. Še zlasti ju je osupnila čeljustnica iz Potočke zijalke s tremi luknjicami v steni nad mandibularnim (živčnim) kanalom, ki so najverjetneje delo človeških rok. Mira in Matija pa sta dokazala, da medvedja čeljustnica ni samo zvokotvorna, temveč da tudi čudovito zveni.
 
Čeljustnični živčni kanal je naravna cev piščali. Medvedje čeljustnice iz Potočke zijalke, Mokriške jame in Betalovega spodmola, vse z odbitim kronskim odrastkom (takih je največ med najdbami), z eno luknjico ali več ali pa brez njih, so lahko služile kot glasbila piščali in celo kot brnivke. Če je kronski odrastek odbit, je namreč mogoče lažje priti do ostre odprtine v živčni kanal, to je do naravnega in ostrega ustnika čeljustne piščali. Ko je prazgodovinski lovec posrkal hranljivi mozeg iz kanala, se je čeljustnica lahko  spontano oglasila. Spontanost je kaj lahko vodila v namerno rabo in izdelavo prazgodovinskega glasbila iz medvedje kosti − čeljustnice. Zvok je jamskega človeka lahko tesneje povezal z medvedom v obredjih njegovega čaščenja oziroma kulta. Lahko pa so bila glasbila narejena tudi iz dolgih cevastih kosti jamskega medveda, ki je bil v času neandertalca in kromanjonca najbolj čaščeno in spoštovano bitje. Čeljustnice ‒ glasbila iz Potočke zijalke datirajo v čas kromanjonca (30.000 ‒ 35.000 let pred sedanjostjo), čeljustnica z eno luknjico iz Betalovega spodmola pa v čas neandertalca (v čas pred 40.000 leti ali več). Glasbili iz Betalovega spodmola iz Divjih bab sodita v kulturo neandertalca. Piščal iz Divjih bab pa naj bi bila menda desettisoč (ali še več) let starejša.
 
Veliko najdb iz Potočke zijalke je bilo žal uničenih med bombardiranjem Celja v času druge svetovne vojne. A precej verjetno je, da so tudi medvedje čeljustnice, ki so za povrhu še slovenska posebnost, približno enako stare. Tako vsaj tista iz Betalovega spodmola. Vse pa so prav gotovo enako pomembna zvokotvorna orodja oziroma glasbila kot piščal iz Divjih bab, ki jo danes štejemo med najstarejše zvočne priprave pri nas in v svetu. Vse so dokaj verjetno delo človeških rok. Vendar so čeljustnice lahko služile kot glasbila v vsakem primeru, in to, če so imele luknjice ali so bile brez njih, saj prazen mandibularni kanal (naravna cev glasbila) prav zlahka zazveni v nekaj tonih, če pihnemo vanj. Čeljustnice so torej že same po sebi zvokotvorne.
 
Matija Terlep je po treh desetletjih (januarja 2014) spet vzel v roke skrbno pripravljeno repliko čeljustnice s tremi luknjicami iz Potočke zijalke, izdelano iz enako stare in enako velike čeljustnice jamskega medveda, in jo zvočno oživil. Naj jo svet sliši, ne le redki izbranci in znanstveniki, ki jim je bila predstavljena že leta 1997, in sicer ob zagovoru Mirine doktorske disertacije z naslovom ZGODOVINSKI RAZVOJ »PREDKLASIČNEGA« LJUDSKEGA INŠTRUMENTARIJA OD PALEOLITIKA DO NAŠEGA ČASA NA SLOVENSKEM ETNIČNEM OZEMLJU«.

na vrh


Ustvarjalna izkaznica
Zgoščene informacije